Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije Na prvo stran






Projektna območja   Ljubljansko Barje   Ornitološki pomen

 

Ornitološki pomen

 

Čeprav je bilo Ljubljansko barje še do nedavnega barje in močvirje, danes to praktično ni več. Številna osuševalna dela v preteklosti so korenito spremenila njegov izgled, tako da velja danes za kulturno krajino z (dokaj) ekstenzivno kmetijsko rabo. Tu pa se skriva tudi odgovor, zakaj ima Barje za ptice tolikšen pomen. Podobne, tako velike negozdne površine ni namreč nikjer drugje v Sloveniji, resnici na ljubo pa so zelo redke tudi po vsej Z Evropi.

Kosec Crex crex je edina v svetovnem merilu ogrožena vrsta, ki gnezdi na Ljubljanskem barju. Ob vseslovenskem popisu, ki je potekal med 15. majem in 30. junijem 1999, smo samo na Barju prešteli okoli 250 klicočih samcev, v začetku tega stoletja pa v popisih v letih 2002 in 2003 samo še okoli 160 samcev. Največ koscev gnezdi na pogosto poplavljenih površinah – pa ne zaradi vode. Pogosto poplavljene površine so najmanj primerne za kmetovanje, zato so tam posegi človeka najbolj ekstenzivni, kar tej vrsti ustreza. Te površine najdemo predvsem na območju med Ljubljanico, Sinjo Gorico in Notranjimi Goricami.


Veliki škurh (Numenius arquata)

 

V začetku devetdesetih let smo se na Barju hvalili s še eno globalno ogroženo vrsto. Žal pri tej vrsti nismo opravičili poslanstva dobrih gospodarjev. Leta 1990 je gnezdilo osem parov južne postovke Falco naumanni, leta 1991 pet, 1992 eden, 1993 dva, od leta 1994 pa velja vrsta za izumrlega gnezdilca. Ob spomladanski selitvi jih sicer še lahko opazujemo, a gnezdišč si na Barju že nekaj let ne izbirajo več. Njeni zadnji gnezdišči na Barju sta bili transformatorska postaja med Drenovim gričem in Bevkami ter osamelec Plešivica.

Ljubljansko barje predstavlja manj kot 1% površine celotne Slovenije. Zaradi izjemnosti biotopa pa ima prenekatera vrsta na njem tudi več kot 20% celotne slovenske populacije, kar gotovo predstavlja svojevrsten pomen za območje. Na prvem mestu po pomenu je gotovo veliki škurh Numenius arquata, trubadur meglenih, pomladanskih juter, katerih 5-10 parov na Barju verjetno predstavlja edino stalno slovensko gnezditveno populacijo. Žal je tudi ta vrsta kritično ogrožena, torej v nevarnosti, da v kratkem izgine za vedno. S pomembnim deležem v slovenskem merilu so zastopane nekatere značilne travniške vrste: prepelica Coturnix coturnix; 400-800 parov, priba Vanellus vanellus; 300-600 parov, poljski škrjanec Alauda arvensis; 1000-2000 parov, repaljščica Saxicola rubetra; 2000-3000 parov, močvirska trstnica Acrocephalus palustris; 2000-3000 parov. Za vse je značilno, da gnezdijo na tistih traviščih, ki jih še niso spremenili v njive, kar pa ni nič čudnega. Njivske monokulture so znane po revnih prehranjevalnih pogojih, pogosti človekovi posegi pa so jih spremenili tudi v območja s pogostim vznemirjanjem, kar tem pticam vse prej kot ustreza.

Barje pa je pomembno tudi za nekatere ptice, ki živijo v gozdovih in grmiščih – predvsem takšnih, ki uspevajo na poplavnih območjih. Tako ocenjujemo, da na tem območju gnezdi okoli polovica slovenske populacije sloke Scolopax rusticola; 90-130 parov. Večina jih gnezdi na borih nekaj kvadratnih kilometrih okoli ljubljanskega smetišča. Je potrebno ob argumentacijah proti širitvi smetišča povedati sploh še kaj? Omeniti velja tudi za celotno Slovenijo pomembne populacije rečnega cvrčalca Locustella fluviatilis; 200-300 parov in kobiličarja Locustela naevia; 50-80 parov, ki s svojima monotonima melodijama zapolnjujeta pomladansko nočno praznino na Barju. V bolj suhih grmiščih lahko celo pomlad poslušamo tudi mnogo bolj melodične napeve dveh ogroženih vrst penic: pisane Sylvia nisoria; 110-160 parov in rjave Sylvia communis; 1200-1700 parov.


Repaljščica (Saxicola rubetra)

 

Velike populacije pa imajo tudi nekatere evropsko ogrožene vrste, ker pa so le te pogoste še po celi Sloveniji, njihove velikosti ne moremo meriti v desetinah odstotkov. Nad skoraj vsakim travnikom lahko opazujemo značilen let postovke Falco tinnunculus. Zanimivo je, da nekaj osebkov te vrste ostane na Barju tudi prek zime, sicer pa velikost gnezdeče populacije ocenjujemo na 20-40 parov. Pri akcijah popisovanja velikega skovika Otus scops, ki se redno odvijajo v zadnjih letih, na Ljubljanskem barju redno preštejemo 40-60 pojočih samcev. Po napevu značilnem za predstavnika žoln predvidevamo, da gnezdi v redkih gozdičkih in neskončno dolgih mejicah med 70 in 100 parov vijeglavk Jynx torguilla. V izginjajočih hlevih še gnezdi med 1500 in 3000 parov kmečkih lastovk Hirundo rustica, prosnikov Saxicola torquata je vsako leto še med 300 in 600 parov, rjavih srakoperjev Lanius collurio, teh grmiščnih stražarjev mrkega pogleda, pa 500-700 parov.

V tem kratkem pregledu velja omeniti tudi nekatere ne prav številčne gnezdilce Ljubljanskega barja, ki so ogrožene v evropskem merilu, izstopajo pa tudi zaradi svoje oblike ali barve perja. V gostem trstičju ribnikov v Dragi pri Igu je dolga leta gnezdila zelo skrivnostna in težko opazna vrsta, čapljica Ixobrichus minutus (do 5 parov). Danes je zaradi vznemirjanja tam ni več. Edini par črne štorklje Ciconia nigra si je za gnezdišče izbral močvirni, gozdni kompleks pri Dolgem mostu. V zadnjih letih jo kot gnezdilca na Barju že pogrešamo. Tudi gnezdo bele štorklje Ciconia ciconia je samo eno. V začetku devetdesetih si je par za gnezdišče izbral drevo v razpotegnjeni vasi Lipe, proti koncu desetletja pa se je preselil na tovarniški dimnik v Sinji Gorici. Vodomcev Alcedo athis gnezdi po naših podatkih med 5 in 10 parov, res pa je, da smo to vrsto šteli zelo površno. Prav nič čudnega ne bi bilo, če jih je v resnici tudi dvakrat toliko. Saj res, da ne pozabimo še na en pomemben podatek. Na Barju imamo kar 107 vrst rednih in občasnih gnezdilcev.

Kljub temu da velja Barje za območje, ki je še posebej pomembno v gnezditvenem obdobju, pa ne smemo spregledati njegovega pomena v času prezimovanja in predvsem pomladnega in jesenskega preleta. Raziskave in vrednotenja še potekajo, a večtisočglave jate rac na poplavljenih travnikih ali prav tako velike jate prib in škorcev ter nekaj manj togotnikov na travnikih, ki so bili še včeraj prekriti s snegom, gotovo ne gre zanemariti. Ocenjujemo, da zimske ugodnosti Ljubljanskega barja koristi okoli 100 velikih srakoperjev Lanius ecxubitor, ki k nam priletijo s severa, s stotimi osebki v gnezditvenem času pa se poveča populacija kanj Buteo buteo za vsaj 4-5 krat. Koliko je pepelastih lunjev Circus cyaneus, ki so pri nas, podobno kot veliki srakoperji, samo prek zime, le ugibamo – verjetno se številka giblje nekje med 30 in 50 osebki.

 

DOPPS - BirdLife Slovenia, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije
p.p. 2990, Tržaška 2, 1001 Ljubljana, Tel.: 01 426 58 75, Fax.: 01 425 11 91
dopps@dopps-drustvo.si
Copyright © DOPPS  Vse pravice pridržane.