Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije Na prvo stran






Projektna območja   Ljubljansko Barje   Habitati

 

Habitati

 

Močvirje, nekoč prevladujoča oblika habitata, na Barju že dolgo velja za zgodovino, ki jo mladim rodovom oživljajo le še pisni viri. Danes nas na močvirje spominjajo le še skromni ostanki trstičja in bičja ob nekaterih večjih odvodnih kanalih. Tudi šotišča, ki so pred nekaj sto leti še preraščala barje, so danes že pozabljena. Nekaj borih ostankov na Goričici, pri Bevkah, Črni vasi, v Kozlarjevi gošči in na Mahu danes predstavlja manj kot 1% celotne površine. Pa še ti so na tem, da se zdaj spremenijo v gozd rdečega bora, hrasta in breze, ki bo pod seboj pokopal še zadnje vidne ostanke šote.

Habitat, ki v tekmi s časom in razvojem kmetijstva vse bolj in bolj izgublja svoj primat, so travniki. Nekako ocenjujemo, da jih je na barju še okoli 30-50%, a vsako leto manj – v veliki meri na račun preoranih površin zasejanih s koruzo in površin namenjenih pozidavi in infrastrukturi. A tudi travniki, ki še ostanejo, so vsako leto manj podobni značilnim barjanskim travnikom, ki se zgodaj spomladi obarvajo s temnordečimi cvetovi močvirskih tulipanov Fritillaria meleagris. Izpodriva jih intenziviranje travniške proizvodnje, katerega prvi korak (po izsušitvi) je gnojenje. Na pognojenih površinah postane ta značilna rastlina južnoljubljanskih travnikov s povešenim cvetom nekonkurenčna in že v letu ali dveh izgine.

Za ptice so posebno pomembne travniške površine, na katerih prevladuje brestovolistni oslad Fillipendula ulmaria, ki se mu občasno pridruži tudi močvirska preslica Equisetum palustre. To so pozno košeni travniki, ki se večinoma uporabljajo kot steljniki. Le v njih talne gnezdilke, kot sta npr. kosec in repaljščica, uspejo speljati svoje mladiče še pred prvo košnjo. Za talne gnezdilke z nekoliko drugačnimi navadami, kot so npr. škurh, priba in poljski škrjanec, pa so bolj pomembne površine preraščene z modro stožko Molinia caerulea.

Preostanek Barja pokrivajo njive, mozaično razpršene površine grmišč, poplavni gozdovi, z mešanimi gozdovi preraščeni osamelci in neskončno dolge mejice. To so meter ali dva široki pasovi lesne vegetacije, v skupni dolžini prek 100 km, v kateri prevladuje črna jelša Alnus glutinosa. Še danes fizično razmejujejo parcele z različnim lastništvom, razpredene pa so po celotnem Barju, podobno kot odtočni kanali - umetno izkopani jarki, v katere se izceja talna voda. Jarki so pred dvesto leti označili začetek osuševalnih del, svojo vlogo pa opravljajo še danes, zato jih vsakih nekaj let obnavljajo. Čeprav so na Barju le okoli njih razmere še kolikor toliko podobne močvirnim, pa imajo za ptice majhen pomen.

Gozdov je na Barju malo. To so pretežno gozdovi z jelšo in hrastom Quercus robur, mestoma pa tudi umetno zasajeni gozdovi topola Populus alba. Na osamelcih zasledimo tudi posamezne jelke.

Prav posebna oblika življenjskega prostora, ki je redka v slovenskem merilu, so ostanki visokega barja na Mahu, pri Bevkah in na Goričici. To so površine, ki imajo še vedno debelo šotno podlago. Tu še lahko slutimo, kakšno je Barje izgledalo pred 200 leti, čeprav je večina površine zaradi nizkega nivoja talne vode že v svoji zadnji razvojni stopnji, preraščena z debelo odejo jesenske vrese Calluna vulgaris ali z gozdom rdečega bora ter breze Pyno sylvestis–Betuletum.

Pri opisih življenjskih prostorov pa ne moremo mimo Iškega vršaja, dela Ljubljanskega barja v trikotniku med vasmi Tomošelj, Iška vas in Ig. Tu je zaradi prodnate podlage najbolj rodovitna barjanska zemlja. Območje je preorano do zadnjega kotička, poleg žitaric pa kmetje tu sadijo in sejejo tudi krompir in oljno repico. Kakšno nasprotje ostalim barjanskim njivam, na katerih najdemo le koruzo.

 

DOPPS - BirdLife Slovenia, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije
p.p. 2990, Tržaška 2, 1001 Ljubljana, Tel.: 01 426 58 75, Fax.: 01 425 11 91
dopps@dopps-drustvo.si
Copyright © DOPPS  Vse pravice pridržane.